Fotografija je moja manija

OTROŠKI KOTIČEK

2012-01-23T12:24:00.000+01:00

Pri nas že potekajo priprave na prihod dojenčka. V soboto sem se tako lotila poslikave stene nad njegovo posteljico. Za motiv sem izbrala zgodbico o Bambiju in prijateljih :) Barvno verzijo risbice pa objavim drugič.

NAJINA POROČNA PRAVLJICA

2011-07-25T21:21:00.001+02:00

Kot majhna otroka sva verjela v pravljice...sedaj, ko nisva več tako majhna, pa sva svojo pravljico doživela...

Nekaj uradnih fotografij...

...in nekaj neuradnih...

Od Jarš do Mengeške koče

2011-05-02T20:10:00.002+02:00

Nosečka

2011-03-17T18:40:00.002+01:00

...
Nekaj lepih nosečih :)

OBJAVLJENA FOTOGRAFIJA

2011-02-04T17:25:00.004+01:00

...

Od 12 do 15. septembra 2011 bo v Bovcu potekala 20. mednarodna konferenca Nuclear energy fort new Europe 2011. Za izdelavo zgibanke Društva jedrskih strokovnjakov, ki jo bodo na konferenci razdelili med udeležence so potrebovali nekaj fotografij Bovca in bližje okolice. Poslala sem nekaj fotk in danes mi sporočijo, da je moja izbrana in že objavljena na spletni strani...kasneje pa še v zgibanki. Hvala DJS - ju ;)
IZBRANA FOTOGRAFIJA (klikni)

Otvoritev EXPOSED 2010

2011-01-31T18:14:00.006+01:00

...
V soboto je v Domu kulture Kamnik potekala prireditev ob zaključku mednarodnega fotografskega natečaja Exposed 2010. Izbrane in nagrajene so bile fotografije številnih avtorjev iz celega sveta, med njimi pa smo tudi FKK - jevci. Na otvoritvi so bile podeljene različne nagrade, diplome, medalje in pa tudi fotografski nazivi. Meni je bil podeljen fotografski naziv F3 (še kakšen uspešen natečaj pa bo kmalu tudi F2 :)) Razstava najboljših fotografij bo na ogled do konca februarja v Domu kulture Kamnik. Več o natečaju pa si lahko preberete na spletni strani občine Kamnik.

Zimska pravljica na Gorenjskem

2011-01-31T17:56:00.000+01:00

..
Brskala sem po disku in našla fotke, ki sem jih pozabila objaviti :-)
Decembra 2010 smo se potepali po zasneženem Bohinju, na poti domov pa se ustavili še na Pokljuki in Bledu.

Velika planina

2011-01-22T19:08:00.001+01:00

.
Svež planinski zrak, sonček in čudovit razgled so le trije razlogi zakaj velikokrat rada pohajam po zame eni najlepših planin v Sloveniji.

Voščilo

2010-12-23T22:44:00.000+01:00

Bliža se najlepši čas v letu. Čas, namenjen družini, prijateljstvu, vsem, ki so nam blizu...

DUNAJ 2.DAN: Tiergarten Schönbrunn

2010-12-17T19:02:00.001+01:00

Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili do najstarejšega živalskega vrta na svetu, Tiergartna Schönbrunna. Živalski vrt je bil zgrajen leta 1752 in se nahaja na področju poletne rezidence Marije Terezije,Schönbrunn. Največ pozornosti je bilo namenjene mali pandi Fu Long (prevod: srečni zmaj), ki se je pred kratkim skotila. Žal je v živo nismo uspeli videti saj jo imajo skupaj z mamo zavarovano v zaprtem oddelku (več na posnetku na zgornji povezavi). Na sprehodu po parku pa smo našli še veliko drugih vrst živali, ki jih pri nas v živalskem vrtu nimajo.

Lenivec

Požrešni Maki

Ata

Mama

Flamingo

Meduze

Čopasti pingvin

Pojedina...

Ata panda pri kosilu

Koala

Rastlinjak Palmenhaus

DUNAJ 1.DAN: Potepanje po mestu

2010-12-07T20:29:00.002+01:00

...

Od moje "bodoče" svakinje sem na mail dobila sporočilo, v katerem je pisalo: midva greva za vikend na Dunaj...ali gresta z nama? Brez premišljevanja sva potrdila. Pred kratkim sem si kupila novi objektiv Canona 10-22 in to je bila enkratna priložnost, da ga preizkusim. Iz Ljubljane smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah in na Dunaj prispeli že okoli 9h. Prenočišče smo si rezervirali v hostlu Hutteldorf, ki se nahaja malo ven iz centra. Po čekingu v hostlu smo se z metrojem odpeljali v strogi center Dunaja in pričeli z raziskovanjem. Ogledali smo si nekaj večjih znamenitosti, kot so Karlova cerkev, naravoslovni muzej, biblioteko, mestno hišo, parlament, znamenito katedralo sv. Štefana in drugo. Med potjo smo si privoščili kavico iz Starbucks-a, ki nas je stala cca 4 eur na glavo ter slavno slaščičarno, kjer lahko opazuješ izdelavo tortic, predvsem Sacharjevih. V primerjavi s slovenskimi je biskvit Dunajske Sacher torte bistveno bolj sočen in tudi nadev je bolj okusen. Smo si pa privoščili le vsak po en kos, ker so tudi nekoliko dražje, kot pri nas. Glede na to, da smo bili na Dunaju zadnji vikend v novembru pa je bilo v mestu postavljenih že kar veliko stojnic, ki pa so zvečer zaživele in zažarele v soju lučk. Predvsem zanimive in vabljive so bile slaščice, po velikosti so nekatere presegale celo naše trojanske krofe. Najbolj zanimive so bile šamrole saj so bile ogromne...kasneje se je izkazalo,da tudi zelo okusne. Zvečer smo se odpeljali še do zabaviščnega parka v Prater. Po velikosti se park ne more primerjati z Gardalandom ampak ima vseeno nek čar, ki ga ne smeš prezreti. Zaradi premalega števila obiskovalcev so le nekatere naprave delovale vendar nas to ni motilo. Naš cilj je bil zapeljati se z velikim kolesom, da si Dunaj pogledamo še z višje točke. Ko smo ponovno čutili tal pod nogami pa smo se hitro vrnili v hostel, da si naberemo novih moči za naslednji dan.....ogled ZOO - ja (sledi).

Hostel Hutteldorf

Karlova cerkev

Naravoslovni muzej

Nacionalna biblioteka (v ozadju)

Na Dunaju definitivno ne manjka fijakarjev.

Iz leve: Marjan, Barbara, Matej

Najboljša šamrola kar sem ji kdaj jedla

Mestna hiša

Barby&Matej...love is in the air ;)

Dunajski parlament

Window shopping

Katedrala sv. Štefana

Dunajska Sacherca

Muzej Albertina

Opera

Zvečer smo se s tramvajem odpravili do zabaviščnega parka Prater, seveda z namenom, da se zapeljemo z velikom kolesom in si Dunaj pogledamo še iz zraka. Najprej pa seveda še večerja....klobasice in kuhano vino ;)

Nekaj vrtoglavih :)

Pogled na zabaviščni park

Delavnica : NUDE

2010-11-17T17:55:00.000+01:00

Delavnica je uspela, tako na prostem, kot tudi v studiu. Več pa spodaj.

Motorist

2010-11-03T20:24:00.000+01:00

Nekaj fotk mojega motorista ;)

Ratitovec

2010-10-22T18:03:00.005+02:00

Po dolgem času je bilo za soboto napovedano spet lepo vreme in zato sva si za cilj izbrala Ratitovec. Namen pohoda (poleg rekreacije) je bil predvsem posneti nekaj panoram naših gora, da bodo lahko krasile najini prazni beli steni v novem stanovanju, ki že nestrpno čakajo, da ju okrasiva.

V Železnikih sva zavila desno v smeri vasice Prtovč. Avto sva parkirara pri cerkvici ravno ob sončnem vzhodu. Jutro je bilo zelo mrzlo predvsem zaradi vetra in megle, ki se je malo za sončnim vzhodom iz doline dvignila na našo višino (cca 1000 mnv). Mimo hiš naju je pot pripeljala do široke in dobro uhojene poti. Markirana pot je vodila čez zelo strma gozdna pobočja vse do razpotja na ravnici imenovani Razor. Tu sva se usmerila levo in po nekaj minutah prispela na travnata pobočja Ratitovca kjer sva v daljavi že opazila Krekovo kočo okoli katere je imeniten prostor za počitek in užitek.

Ratitovec je "sestavljen" iz več vrhov: Gladki vrh (11667 m), Kosmati vrh (1643 m), Altemaver (1678 m) in Kremant (1658 m).

Ko sem po internetu malo raziskovala o lepem Ratitovcu sem naletela na stavek, ki mi je bil zelo všeč in sem ga enostavno moram prepisati: Bistvo Ratitovca predstavlja razgled, ki sodi med najlepše v slovenskih gorah: v ogrlico speti Julijci, Karavanke in v daljavi še Grintovci v Kamniških in Savinjskih Alpah in nižja Porezen in Blegoš.

Res je vreden obiska :)

Fotke za v družinski album

2010-10-01T19:22:00.001+02:00

Hvala Alenki, Miranu, Anji in Roku za lepe fotografije in super vzdušje na fotošutingu ;)

TOSKANA 4. dan: Chianti

2010-10-01T18:37:00.000+02:00

Chianti je čudovita idilična vinorodna pokrajina posejana z griči in ime najbolj znanega italijanskega rdečega vina, katerega pridelujejo iz grozdja Sangiovese. Ime Chianti se uporablja že od leta 1404.

Mnogi imenujejo mestece Greve in Chianti vrata v regijo Chianti. Že od srednjega veka dalje je mestece znano po trikotni obliki glavnega trga ter svojem vinskem muzeju in vinoteki Le Cantine, v kateri lahko poskusimo na stotine različnih vin. Včasih so suho rdeče vino CHIANTI ustekleničili v značilno s slamo opleteno trebušasto steklenico Kjantarico, ki je imela volumen okoli 2 litra. Obstaja 700 različnih chiantijev.

vinoteka Le Cantine

CHIANTI CLASSICO

je ena izmed vrst vina Chianti, ki ga pridelujejo na območju od Firenc do Siene v hribovju Classico. Steklenice z vinom iz tega območja prepoznamo po značilnem črnem petelinu. Sestavljen je iz dveh rdečih (sangiovese in canaiolo) in belih sort grozdja (malvazija in trebbiana).

Odpeljala sva se še do mesteca imenovanega Rada in Chianti. Mestece tipično stoji na griču, obdanem z gozdovi in vinogradi, med dolinama Pesa in Arbia. V preteklosti je bilo zelo pomembno, nekaj časa je bilo celo na čelu upora proti Florentincem - na tiste čase danes spominja le še mogočno obzidje.

Nekaj dobrot sva prinesla tudi domov...

TOSKANA 3. dan: San Gimignano in Siena

2010-08-17T22:21:00.000+02:00

Jutranja svetloba je bila naravnost fantastična in pokrajina še lepša, kot ponavadi:

Bale

San Gimignano, La Citta Dalle Belle Torri ali po slovensko mesto z lepimi stolpi je bil najina naslednja destinacija. Nahaja se na griču nad dolino Elsa približno 28 km od Siene. Nad starim srednjeveškim jedrom dominira še štirinajst ohranjenih obrambnih stolpov (včasih jih je bilo celo 70) - najvišji meri kar 54 m. Mesto ima kljub majhnosti obilico umetnin, ulice pa krasijo tudi številne trgovinice s spominki, raznimi dobrotami in seveda odličnim krajevnim vinom.

San Gimignano v ozadju

San Gimignano

Ulični umetnik =)

Glavna ulica v mestecu

Eden izmed muzejev =)

Zelo, zelo okusne slaščice pri Armandu in Marcelli

Mak

Sledila je pot do gotsko hribovskega mesta Siene. Mesto je zanimivo po tem, da so vse zgradbe zgrajene pretežno iz opek.

levo: stolp na Piazza del Compo, sredina: San Domenico,
desno: stolnica na Piazza del Duomo

San Domenico - opečnata cerkev iz leta 1226

Piazza del Duomo

Pročelje mogočnega Duoma

Piazza del Compo je med najlepših trgi v Evropi

Torre del Mangia je 102 metra visok stolp in je eden najvišjih srednjeveških stolpov v Italiji. Do vrha vodi kar 503 stopnic - jaz se nisem povzpela po njih =)

Na trgu dvakrat letno priredijo konjske dirke, imenovane Palio

Sprehodila sva se tudi po utrdbi Fortezza Medicea

Sivka

Bližal se je večer in morala sva najti prostor za prenočitev. V bližini Siene sva našla kamp Luxor.

Pred spanjem sva se sprehodila še po okolici kampa in ujela čudovit sončni zahod.

Mavrica

2010-07-27T21:39:00.000+02:00

...

Tudi med dežjem posije sonce in ta je danes s seboj, nad Ljubljano prinesel še tako lepo mavrico.

TOSKANA 2. dan : Pisa, Livorno in Volterra

2010-07-17T22:22:00.004+02:00

Zjutraj sva vstala zelo zgodaj in se odpeljala nekoliko stran od kampa, kjer sva ob zajtrku pričakala sončni vzhod.

Sledil je ogled glavnih znamenitosti Pise na Piazze del Duomo. Mestece se je ravno prebujalo, ko sva prispela do znamenitega poševnega stolpa. Ker je bilo ljudi zelo malo, le tu in tam se je nekdo pojavil, sva imela časa za fotografiranje veliko. Iz vseh zornih kotov sva tako lahko poslikala poševni stolp in baziliko, malo nama je nagajalo le sonce, ki je bilo še zelo nizko in je pod določenimi koti oteževalo fotografiranje. Vseeno pa je nastalo kar nekaj dobrih fotografij.

Piazze del Duomo

Notranjost bazilike in stolpa nisva mogla pogledati saj sva bila, kot že rečeno zelo zgodnja.

Krstilnica

Srednjeveška katedrala Duomo

Nekaj kilometrov od Pise sva se znašla v pristaniškem mestu Livorno, ki je drugo največje mesto v Toskani. Temperatura zraka je bila okoli 30 stopinj Celzija in vonj po morju nama je kar dobro del. Ob obali sva odkrila manjšo pokrito ribarnico, kjer so prodajali ribe, ki jih sama niti ne poznam. V primerjavi s Piso in Firencami pa sem v Livornu pogrešala malo več znamenitosti, nekoliko pa me je mesto spominjalo na Benetke saj je prepredeno s kanali, kjer se prebivalci prevažajo s manjšimi čolniči. Počasi sva imela dovolj te betonske džungle zato sva šla raziskovat podeželje – hribčke, dolince...

Pristanišče za majhne in velike čolne

Med Livornom in Volterro (najina zadnja destinacija tistega dne) sva zavila na makadamske poti, polne lukenj in dvigajočega se prahu, ki so naju pripeljale do prečudovitih razgledov. Ta pokrajina je tako lepa, da vam ne znam opisati. Veliko je bilo pšenice in nekakšnega cvetja rdeče barve, ki sem ga prvič videla in še zdaj ne vem kako ga imenujejo.

Pšenica

Ciprese in osamele hišice krasijo vrhove gričev, modro nebo, ki ga preletavajo ptiči in nikjer žive duše, ki bi mi pokvarila ta edinstven trenutek.

Občutek imaš, kot da obstajaš samo ti in narava.

Ko je postajalo vse bolj vroče in sva bila že utrujena od te vročine in vožnje, sva se po klancu navzgor povzela do toskanskega bisera, mesteca Volterra. Malo pred mestom sva našla kamp, kjer sva postavila šotor, se osvežila pod tušem in si na najinem malem kuhalniku pripravila kosilo. Po krajšem dremanju pa sva se podala po mestecu. Kamnite zgradbe z rožami na oknih in nad mestom popoldansko sonce, katerega žarki so ustvarjali nekakšen romantičen trenutek. Mesto je nastalo na griču od koder se razprostira pogled na valovito toskansko pokrajino.

Med sprehodom po ozkih uličicah sva opazovala starčke, ki so posedali na klopcah in otroke, ki so se igrali skrivalnice.

Posebnost tega vetrovnega mesta s srednjeveškimi cestami, ki se vijejo 555 metrov nad dolino je klesanje alabastra. Ker bi bil že kar greh oditi domov brez takega spominka, sem od dragega prejela ogrlico s obeskom v obliki srčka.

Izdelki iz alabastra

Na Piazzi dei Priori sva si ogledala najstarejšo mestno hišo v Toskani, Palazzo dei Priori in po naključju odkrila tudi, že skoraj zaraščene ostanke teatra še iz časa Etruščanov.

Ostanki teatra

Katedrala Duomo di Volterra

Palazzo dei Priori

Spet naju je zgrabila lakota in oba sva imela isto v mislih : PICA!

Pico sva naročila za s sabo in se namestila na obzidje, kjer sva imela prekrasen razgled na toskansko pokrajino. Moram reči, da tako dobre pice Margerite še nisem jedla. Testo je bilo tanko, veliko je bilo pelatov, po vrhu pa slastna mozzarella. Na prvi pogled ni zgledala vredna greha ampak, ko sva naredila prvi grižljaj sva se smo spogledala in rekla mmm!!! In vse to še ob sončnem zahodu...ali je lahko sploh še lepše? V tistem trenutku res ne...

Ob sončnem zahodu so nebo preplavile še lastovke, ki so se podale na lov za mušicami, večerni žarki pa so pokrajino za trenutek barvno spremenili in ji dali neko povsem novo podobo.

In tako se je še en dan končal uspešno in zadovoljno.

TOSKANA 1. dan : Firence

2010-07-07T22:39:00.002+02:00

Končno, sem si mislila, ko mi je uspelo prepričati Marjana, da del dopusta izkoristiva za raziskovanje najbolj slikovite in gričevnate pokrajine v srednji Italiji, Toskane. Že samo ime Toskana me je tako zelo prevzel, da sem jo enostavno morala videti in doživeti z vsemi čuti. Želela sva se izogniti gneči predvsem pa ekstremi vročini zato sva se podala na pot že v prvem tednu junija. Iz Ljubljane sva štartala v zgodnjih jutranjih urah in se preko Nove Gorice usmerila na avtocesto do Padove, Bologne in končno do Firenc.

Izmed vseh desetih pokrajin, ki so del Toskane sva si v štirih dneh ogledala Firence, Piso, Livorno in Sieno ter druge manjše kraje v tem območju. Med pokrajinami sva nekajkrat zavila na brezpotja, kjer sva občudovala slikovite gričke in samotne kmetije po katerih je Toskana tako poznana.

Prvi dan so bile najin cilj Firence, glavno mesto Toskane. Zelo vesela sva bila najinega spremljevalca, »Garmina« (GPS navigacije) saj bi se v Firencah drugače izgubila. Takega cestnega režima res ne doživiš povsod, še najmanj pa v Sloveniji ne. Na cesti je polno avtomobilov, med njimi pa se prebivalci peljejo s kolesi in skuterji. Gneča je nepopisna vendar nikjer ne občutiš oziroma doživiš kakšne nestrpnosti ali napetosti. V celem dnevu raziskovanja Firenc nisva slišala avta ali motorja, ki bi hupal ali mahal nekomu zaradi neprimerne vožnje. Lahko bi se reklo, da imajo v primerjavi z nami na cesti "urejen kaos". Zelo vesela sem bila, ker se je Marjan tako uspešno in potrpežljivo prebil skozi ves ta »kaos« , ker jaz bi na njegovem mestu verjetno parkirala v kakšnem jarku.

»Garmin« naju je varno pripeljal do parkirne hiše v bližini železniške postaje v centru mesta in ker je večina znamenitosti v centru sva se na ogled podala kar peš. Mesto je umetniško in arhitekturno zelo bogato ima pa tudi bogato zgodovino, tako kot celotna Toskana.

Med ozkimi, enosmernimi uličicami, kjer je polno stojnic s spominki sva prišla do prve večje znamenitosti, katedrale Santa Maria del Fiore, ki stoji na trgu Piazza de` Duomo.

S čudovite stolnice se ponujata dva panoramska razgleda, prvi iz elegantnega zvonika, drugi pa z vrha robustne kupole.

Nasproti stolnice pa stoji tudi zanimiva krstilnica, katero krasijo Rajska vrata, sestavljena iz pozlačenih bronastih plošč. Želela sem si ogledati notranjost katedrale in se povzpeti na vrh zvonika vendar me je pogled na približno sto metrov dolgo vrsto odvrnil od tega.

Sledila sva smerokazom in se kmalu ustavila na Piazzale degli Uffizi, kjer stoji Gallerie degli Uffizi (svetovno znan muzej renesančne umetnosti) in pred vhodom vsem dobro poznani kip Davida.

Po podatkih iz najine žepne knjižice Turistični vodnik za popotnike :Toskana, naj bi v muzeju bilo razstavljenih kar 1700 del med katerimi so tudi dela znanega Michelangela in Leonarda da Vincija.

Turistov se je kar trlo zato sva se po krajšem poziranju pred objektivom kar hitro odpravila naprej.

Ulični umetniki in pozerji

Čez reko Arno sva šla po mostu, ki se imenuje Ponte Vecchio in kjer kraljujejo zlatarji.

Med ulicami sva občudovala ročna dela toskanskih umetnikov in se kaj kmalu znašla na Piazza de`Pitti, pred palačo Pitti, ki je prava zakladnica s kraljevskimi apartmaji in galerijami umetnosti, oblačil, srebrnine in porcelana.

Za palačo se skriva prelep park Giardino di Boboli, poln zelenja in cvetja pa tudi vodnjakov. Sprva nisva vedela, da je park del palače zato sva se najprej odpravila do obzidja in po strmi poti daleč navzgor prišla do Forte de Belvedere (utrdbe Belvi), kjer sva vstopila v park. Nekoliko o naju je šokirala vstopnina, hoteli so kar 10 eur na osebo za ogled ampak mislila sem si, saj sem v Firencah verjetno samo enkrat.

suši

park Giardino di Boboli

razgled na Firence

Sonce je pripekalo in z vsakim korakom sva bila bolj utrujena. Hodila sva kar nekaj ur in zelo sva bila vesela klopce in senčke v parku za palačo.

Vse kar sva si v Firencah privošila za pod zob je bilo sadje, ki sva ga kupila na eni izmed stojnic in pa nekakšno slano/sladko pecivo, ki je dajalo vtis posušenega kruha vendar kar okusno. Ura naju je že malo preganjala saj sva morala najti še kakšen kamp, kjer bova prenočila.

Mislila sva, da se bova na poti do Pise ustavila še v Pratu in Pistoie ampak je bil moj Marči že tako zelo utrujen od vožnje in pohoda po Firencah, da sva jo po avtocesti mahnila kar do kampa v bližini Pise. Kamp je presegel najina pričakovanja saj je bil zelo urejen pa še nočitev ni bila tako draga. V bližini je bilo jezero kar pa ravno ni bilo najbolje saj sva bila oba popikana od komarjev. Ob kampu je bila restavracija, ker so mi za večerjo postregli njihove »pasta« (testenine) z gobicami....mmm. Pasta so bile super ampak sem kmalu dobila grenak priokus, ko so nama za pogrinjek (nož, vilica, žlica in krep papir za podstavek) računali 4 eure – oderuško.

Sončni zahod v kampu

Toskana

2010-06-27T09:27:00.007+02:00

Kmalu...

Paradiž pod gorami: Log pod Mangartom

2010-06-15T18:33:00.006+02:00

Letošnji, težko pričakovani dopust sem z dragim preživela v eni najlepših vasic v Triglavskem narodnem parku, Logu pod Mangartom. Vasica leži na nadmorski višini 643 m in šteje 139 prebivalcev. Sestavljajo jo gručasta dela Spodnji in Gorenji Log ter zaselki Loška Koritnica, Možnica in Pustina. Obdana je s številnimi dvatisočaki med katerimi prevladuje Loška stena izpod katere tečejo številni potoki s slapovi - najbolj znan potok je Fratarica. Kulisa hribov je neverjetna, najbolj pa izstopata mogočni Mangart in Jalovec. Tu se vije tudi kolesarjem privlačna najvišje ležeča cesta do Mangartskega sedla, ki pa je tokrat večino časa ostajal zavit v oblake.

Letos novembra bo minilo že 10 let od kar se je izpod Mangartske planine utrgal ogromen plaz ter prizadel in za vedno spremenil to prelepo vasico. Ko danes opazujem še vidne sledove tega uničujočega plazu, me kar zmrazi saj si niti predstavljati ne morem kako so se morali Ložani počutiti, ko je nad njih zgrmela vsa ta gmota blata, zemlje in kamenja. Poleg preprostosti in lepote pa ima vasica tudi zgodovinski pomen. Temu pričajo spominske plošče, spomeniki in seveda vojaško pokopališče padlih v 1. svetovni vojni.

V zgodnjih jutranjih urah sva štartala iz Ljubljane v smeri prelaza Predel. Pred Predelom na Italijanski strani leži veliko jezero - Rabeljsko jezero, ki ponuja lep razgled in super fotke. Prečkala sva prelaz in kaj hitro naju je cesta pripeljala do razvalin trdnjave Predel. Poleg piramide iz obdelanega kamna s vklesanim napisom, veličastnost spomenika poudarja še upodobitev ranjenega leva na ščitu in predstavlja spominsko obeležje padlim branilcem trdnjave. Prečkala sva novo zgrajeni most pri Mlinču, ki je s svojimi 128 metri dolžine in 60 metri višine največji most v Julijskih Alpah. Kmalu za mostom sva se pripeljala v vasico Strmec in po nekaj ovinkih v "najin" Log. Malo pred Motelom Encijan sva imela najet apartmajček z najlepšim razgledom - razgledom na hribe. Blizu apartmajčka se nahaja 4,5 km dolg predor Štoln, iz leta 1905, ki so ga včasih uporabljali za odvod vode iz rudnika svinca v Rablju. Vreme nama je cel teden nagajalo ampak kljub temu sva si veliko ogledala in doživela marsikaj lepega.

Rabeljsko jezero

Trdnjava Predel

Največji most v Julijskih Alpah

vasica Strmec

Log pod Mangartom

vas Strmec iz Loga

Loška Koritnica

ostanki plazu iz leta 2000

Mangart (levo) in Jalovec (desno)

Ogledala sva si Velika in Mala korita Soče in opazovala kajakaše, ki so se borili z deročo reko. Voda je bila res zelooooo mrzla in res sem občudovala tiste, ki so se kopali v njej.

Korita v Lepeni

Velika korita Soče

Osvojila sva dvatisočaka nad Vršičem in sicer z imenom Nad Šitom glava (2087 m). Vzpon sta nama ponekod oteževala melišče in strmina, na vrhu pa so nama ob počitku in kosilu delale družbo kavke. Seveda so tudi one dobile "grižljajček".

Nad Šitom glava (spredaj) in Mala Mojstrovka (v ozadju)

Boj za drobtinice

Razgled na drugo stran

Spomenik dr. Juliusa Kugyja

Slabo vreme pa sva izkoristila za sprehod po Bovcu. Za spominček sva sebi in bližnjim kupila še magnetek v obliki Bovške ovčke, ki je prav tako zelo poznana v teh krajih in se prav lepo poda najini zbirki magnetkov iz različnih krajev. Ustavila sva se tudi ob Rabeljskem jezeru, kjer sva hranila račke, ki so se se obnašale, kot udomačene.

moj Marči ;)

Po slabem vremenu sva si morala nabrati malo pozitivne energije zato sva se podala v Šunikov vodni gaj, ki se nahaja v Lepeni. Zame je bil to skrivnostni kotiček sredi neokrnjene narave, za katerega pravijo, da energijski grelci ugodno vplivajo na počutje. Hodila sva po brveh, ki vodijo čez tolmune in slapove in občudovala ta čudež narave. Na poti nazaj pa naju je pozdravil še razigrani konjiček.

Polna nove energije pa sva se naslednje jutro odpeljala do planine Pecol nad Nevejskim sedlom v Italiji. Večina vrhov nad dva tisoč metri je bilo skritih v oblakih zato sva se povzpela na malo nižji hrib pod mogočnim Montažem. Po strmem in s travo poraslem brezpotju sva na poti opazovala kozoroge in se zaradi zahtevneg terena na trenutke težko prebijala do vrha. Med potjo so se nad naju usule večje skale tako, da tudi adrenalina ni manjkalo. Na vrhu pa seveda juhica in počitek. Sončni zahod sva dočakala kar na planini Pecol vendar barve niso bile ravno pravšnje...pa seveda ne smem pozabiti omeniti še nagajivih in razigranih svizcev, ki tekajo in se skrivajo po planini. Pa tudi fotografom radi "pozirajo" - seveda na varni razdalji.

Montaž (2754 m) ali po slovensko Špik nad Policami

na planini Pecol

razgled iz osvojenega vrha

Kozorog

pogled na planino Pecol

Encijan

mali kosmatinčki

večer na planini Pecol

In ker po dežju posije sonce in po soncu pade dež, je slabo vreme še en dan zavilo v sivino. Ker nama je bilo dolgčas v apartmajčku sva se zapeljala do Mangartskega sedla. Cesta je bila sicer uradno še zaprta ampak sva se opogumila in nadaljevala. Kmalu sva tudi ugotovila zakaj, namreč od zime je na cesti ostalo še veliko padajočega kamenja in ponekod še veliko snega, ki je v celoti zaprl cestišče. Avto sva parkirala nekoliko nižje pod sedlom in se peš odpravila naprej. Tudi tokrat nisva prišla daleč. Sem pa naredila vsa nekaj posnetkov.

Mangart (2679 m)

resje

Dopust pa nama je popestril še en "zanimiv" dogodek. Marči je v svojem copatu našel malega škorpijončka, kateri pa mu na srečo ni nič storil. Seveda sem izkoristila priložnost in ga poslikala, nato pa malčka spustila na prostost.

Kot vsak dopust pa se je tudi ta iztekel (vsaj prvi del) vendar sva zadnji dan izkoristila še za ogled slapa Kozjak v Kobaridu in super kosilo v Gostišču pri Zalogarju v Dolenji vasi. Še nikoli nisem jedla tako dobrih praženih telečjih jetrc :)

Vsem ljubiteljem narave, miru in tišine, rekreativcem in tistim, ki niste, toplo priporočam obisk teh prelepih krajev....obljubljam vam, ne bo vam žal :)

Pravljični svet Lovrenških jezer

2010-05-04T18:13:00.002+02:00

Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in leži na Pohorskem šotišču. Sestavljen je iz dveh delov, ki ju loči pas smrekovega gozda. Jezerca ali barska okna so njegova poglavitna značilnost in od tu tudi ime Lovrenška jezera. Jezerca ležijo na višini 1520 mnv in jih je od 11 - 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode.

Izhodišče: Hotel Planja na Rogli (1474 m)
Čas hoje: 1h 20 min
Višinska razlika: 150 m

Od Lovrenških jezer smo se usmerili proti Domu na Pesku in se nato po smučišču odpravili nazaj do parkirišča. Za konec pa smo se povzpeli še na razgledni stolp na Rogli, ki je visok kar 30 metrov.

Maki v elementu

Ko ima detel "kljunček" vmes

Cerkev na Rogli

Morje žafrančkov

2010-05-03T19:38:00.038+02:00

a
Kdo?     Manuella, Marjan in Maki
Kdaj?    Na prečudovito aprilsko sončno nedeljo
Kam?    Ja na Veliko planino, se razume
Kaj smo počeli?    Občudovali, fotografirali in uživali v vijoličnih odtenkih, ki v tem času krasijo planino

Pa en lep planinski pozdravček!

Speedway

2010-04-18T20:28:00.007+02:00

V soboto, 17.4.2010 je Avto moto touring klub Ljubljana v športnem parku Ilirija v Šiški organiziral 2. dirko skupnega državnega prvenstva Slovenije in Hrvaške v speedwayu. Nastopili so vsi najboljši slovenski in hrvaški speedwayisti na čelu z osemkratnim slovenskim prvakom Matejem Žagarjem in petkratnim hrvaškim prvakom Jurico Pavlicem. Treningi so se pričeli dopoldan, sama dirka pa šele popoldan okoli 15. ure. V času treningov sva bila z Marjanom skoraj sama na tribuni, malo pred dirko pa se je nabralo nekaj sto ljudi. Dirka je bila zelo napeta, doživeli pa smo tudi nekaj padcev in celo poškodb. Malo pa moram pokritizirati samo organizacijo dogodka. Predvsem sem pogrešala kakšno stojnico ali dve s pijačo in hrano, pa tudi druga dogajanja, ki ponavadi spremljajo take dogodke. No pa pustimo malenkosti... na speedway sem se odločila iti, ker imam rada motorje in hitrost pa tudi zaradi dobrih motivov, primernih za treniranje fotografiranja panninga ali po slovensko slikovnega drsenja. Nekatere fotografije pa sem doma obdelala še v HDR tehniki.

Veliki, majhni, bodičasti in manj bodičasti...kaktusi

2010-04-06T21:15:00.004+02:00

Moji mali, veliki bodičasti prijateljčki. Upam, da bom kmalu imela več prostora, da si bom lahko kupila kakšen zeloooo velik....kaktus ;)

Ljubljansko barje spomladi

2010-04-06T20:09:00.004+02:00

Pogled na neukročeno naravo iz Sv. Ane nad Podpečjo. Sv. Ana je 484 m visok grič, ki se nahaja nad južnimi obronki Barja. Na vrhu griča stoji cerkvica iz 16. stoletja in od tu se ob lepem vremenu odpre čudovit pogled na Kamniške Alpe.

Romarska cerkev Sv. Jožefa nad Preserjem

Velikonočni prazniki: čas za kreativnost

2010-04-03T15:09:00.001+02:00

Tokrat sem jajčka obdelala nekoliko drugače, kot vsa leta prej. Namesto barv sem uporabila kar črn flomaster in jim narisala obrazke različnih razpoloženj. Iz na črno pobarvanega kartona in črne rjuhe sem naredila nekakšen "home made" studio in jih fotografirala v različnih položajih, za konec pa vse skupaj sestavila v kratek "strip". Fotografije klasičnih, barvnih jajčk pa objavim, ko se vrnem iz maminega velikonočnega kosila ;).

Polhograjska Grmada

2010-03-30T19:04:00.005+02:00

Izlet na sončno nedeljsko dopoldne je bil pravi balzam. Pot iz vasi Topol (sv. Katarine) je bila pravi užitek saj nikjer ni bilo več ne duha ne sluha o snegu in povsod kamor si se obrnil si lahko opazil znake pomladi. Teloha in jetrnika je bilo na tone, žafrana pa malo manj. Čeprav Grmada leži nižje, ponuja pravi okus visokogorja. Iz vrha so se v celoti videle Kamniške in Julijske Alpe, v smeri morja pa so hribčke zakrivale meglice in v meni vzbujale nekakšen skrivnostni občutek....

Sv. Jakob nad Katarino

Triglav

Storžič

Nakit by Manuella

2010-03-24T21:49:00.013+01:00

Izdelava nakita je zabavno in kreativno preživljanje prostega časa in ponuja nešteto možnosti oblikovanja in ustvarjanja. Unikaten nakit izdelujem ne le zase, temveč tudi za darila ob različnih priložnostih ali pa kar tako, da nekomu polepšam dan. Nakit je unikaten, oblikovan iz mase Cernit in dodatkov, kot so usnje, bleščice, prah, vrvice...Oblikujem predvsem verižice in uhane, načrtujem pa tudi izdelavo brošk, zapestnic in prstanov. Vsi moji izdelki so plod ustvarjalnosti in domišljije. Različne pripomočke kupujem v Prometeju saj imajo veliko izbire, malo manj pa pri Levčku v BTC - ju.

"Hobotnica"

"Mesec"

"Kača"

"Okno"

"Križ"

Črnooki deček Nik

2010-03-21T20:13:00.002+01:00

Najin mali prijatelj Nik je star dve leti in sedem mesecev. Je zelo simpatičen in navihan deček, ki včasih nagaja mamici Marti in očku Bojanu. Ima velike, skoraj črne očke, ki znajo tudi že zapeljevati. Rad ima igračke, predvsem traktorje. Navdušen je nad nogometom, ne dolgo nazaj pa smo ugotovili, da ima tudi neverjeten smisel za ples.

Po hudičevih poteh Pekla

2010-03-13T21:02:00.003+01:00

Soteska Pekel se stiska pri Borovnici na robu Ljubljanskega barja. Ime je dobila zaradi težke dostopnosti, previsnih sten, menda pa tudi zaradi temačnosti in težje prehodnosti ter prežeče nevarnosti ob deževju. Soteska Pekel je najbolj znana po svojih petih slapovih, visokih od 4 pa do 20 metrov. Zaradi poledenele poti smo se povzpeli le do četrtega slapa.

Dan žena

2010-03-08T18:23:00.002+01:00